Meščanska korporacija Kamnik – kratek zgodovinski oris

Kamnik je bil tako kot mnoge druge slovenske naselbine v toku svojega razvoja neposredno in tesno povezan z agrarnim gospodarstvom. Meščani so bili poljedelci, živinorejci, veliko pa so se ukvarjali tudi z gozdarstvom, lesarstvom in razno obrtjo. Glede kritja svojih potreb po kmetijskih pridelkih, predvsem hrane ter lesa za kurjavo in stavbe, so, bili v glavnem navezani na samooskrbo, pri čemer so izkoriščali, razen mestnih, tudi okoliška zemljišča.

Povezanost mestnega prebivalstva s kmetijstvom in gozdarstvom se je odražala v raznih oblikah, ki so se skozi stoletja spreminjale. V preteklosti sta bili mnogim meščanom poljedelstvo in živinoreja glavna zaposlitev, mnogi pa so opravljali tudi povsem meščanske poklice, se ukvarjali z gostinstvom, trgovino in rokodelstvom, obenem pa obdelovali nekaj polja, zelnikov in redili živino. V primerjavi z drugimi slovenskimi mesti je ravno za Kamnik značilno, da od pamtiveka dalje veliko zemljiške posesti ni pripadalo plemstvu in drugi veliki zemljiški gospodi, pač pa so bili njeni lastniki in neposredni uživalci sami meščani. Sedež tega gospodarstva je bil vedno v mestu, posest, ki so.jo uživali, pa je bila deloma v bližnji okolici Kamnika, predvsem pa v Stahovici ter bistriških gozdovih in planinah, kjer je bila tudi mestna ekonomija in lesni obrat. Se vedno dobro ohranjeni pismeni dokumenti segajo v davno 13. stoletje, ko so se kamniški meščani imenovali še cives steinenses, vrstijo pa se še druge listine skozi vsa naslednja stoletja do druge svetovne vojne, ko je še vedno obstajalo takšno gospodarstvo mesta Kamnika. Nekateri dragoceni predmeti in listine iz nekdaj zelo bogatega mestnega arhiva pa so med drugo svetovno vojno in takoj po njej neznanokam izginile. K sreči se je ohranil vsaj nek zelo pomemben zapisnik, ki dokazuje njihov obstoj. Sicer pa je zgodovinar in akademski profesor dr. Božo Otorepec v svoji razpravi Privilegijska knjiga mesta Kamnika iz leta 1528, ki jo je objavil v Kamniškem zborniku leta 1958 Kamničane lepo okarakteriziral z J. Parapata citatom iz njegovih Doneskov k zgodovini kranjskih mest iz 1. 1876, ki pravi: »Mestni arhiv je menda v stanu, v kakoršnem ga neradi kažejo. Prav imajo, saj o starodavni ustanovi siromašnice leta 1232 in imenitnih pravicah do obširne Bistrice vrli Kamničanje ne vedo skoraj nič, kar je v nekaterih okoliščinah menda tudi - prav.«

zemljevid posesti Meščanske korporacije KamnikKakor že rečeno, zemljiške posesti, kot nam to dokazujejo mnoge stare listine, mestu Kamniku ni podaril nobeden vladar, pač pa so pravice mesta do obširne posesti le potrjevali.

Že omenjena najpomembnejša in obenem najstarejša originalna ohranjena listina, ki jo sedaj hrani Državni arhiv Slovenije v Ljubljani, je Privilegijska knjiga mesta Kamnika z dne 9. 3. 1528, s katero je cesar Ferdinand I. priznal mestu posestne pravice, razen tega pa z njo potrdil vse privilegije svojih prednikov, izdane v korist mesta. Samo ožji krog meščanov, lastnikov 194 hiš današnjega starega mestnega jedra, je tvoril takoimenovani dominij deželnoknežjega mesta Kamnika. Tudi deželni knezi, ki so se takrat ustoličevali na Gosposvetskem polju, so te pravice še nekajkrat potrdili z listinami. Mesto je posest upravljalo po svojih organih.

Razmerje se je spremenilo z upravno reorganizacijo, ki je uvedla politične občine, teritorialno različne od prejšnjega mestnega dominija in so organi mestne občine izgubili značaj predstavništva meščanstva. Takšno spremembo je prvikrat povzročila francoska okupacija, vendar le za kratko dobo, ker je bilo po odhodu Francozov vzpostavljeno staro stanje. Dokončno je bil fevdalno upravni in zemljiškoposestni sistem odpravljen z reformami po marčni revoluciji leta 1848. Nekdanje deželnoknežje mesto je po uveljavitvi provizoričnega občinskega zakona iz leta 1849 skupaj z Zapricami, Perovim in kasneje Košišami tvorilo novo upravno občino. Provizorični občinski zakon, ki je dal podlago za upravo premoženja občin in sosesk (podobčin) je leta 1866 zamenjal občinski red. Uprava občine je bila poslej v rokah od občanov izvoljenega občinskega odbora. Nova reorganizacija kamniške mestne občine sprva ni povzročila nobenih sprememb v upravi meščanske posesti. S posestjo je upravljal občinski odbor, glavni užitek pa je nekaj let še vedno pripadal meščanom, ki so prvotno tvorili dominij deželnoknežjega mesta. Sčasoma je občinski odbor vse več dohodka, ki ga je dajala meščanska posest, namenjal za kritje splošnih občinskih potreb. Med meščani se je zoper takšno gospodarstvo postopoma vzbujal odpor, saj se je začel gozd v Bistrici na veliko izsekavati in prodajati na licitacijah. Meščani so grajali občinski odbor, da se gozd negospodarsko izkorišča in so zahtevali, da se napravi konec razsipnemu gospodarstvu, ki ogroža upravičence v njihovih pravicah do lesa. Občinskemu odboru so odrekali pravico razpolagati, z njihovo lastnino ter zahtevali ločitev premoženja od občinskega in uvedbo posebne uprave nad posestjo meščanov. To skupno premoženje so označevali kot svojo zasebno lastnino. Mestni občinski odbor je nasprotno trdil, da je bistriški gozd last celotne občine in ne posameznih meščanov. To nasprotje je sprožilo dolgo pravdo, ki je razburjala meščane vse do polpreteklega časa.

Dodatek II. občinskega reda za Kranjsko iz leta 1866 je bil podlaga, da se je za gospodarjenje z mestno posestjo določila posebna uprava, sama skupnost meščanov pa se je tedaj poimenovala Meščanska korporacija. Med občinskim odborom in korporacijo so se kljub ločitvi še vedno vnemali razni spori glede uživanja posesti, enotnih stališč pa tudi niso bili sami člani skupnosti, tudi med njimi so bila stalna trenja. Nesoglasja so bila ravno leta 1886 tako močna, da je odstopil celotni odbor Meščanske korporacije. To je bil povod, da sta se morala s tem vprašanjem ukvarjati deželno predsedstvo in deželni odbor. Že pred tem se je namreč izkristaliziralo mnenje, da za upravo meščanskega premoženja ne veljajo določbe dodatka II. k občinskemu redu, ker korporacija nekak pododdelek politične občine, temveč gre za premoženje po členu 11 občinskega reda, to je za lastninske pravice določenega kroga občanov in je torej to premoženje zasebnopravnega značaja. Okrajno glavarstvo v Kamniku je Meščanski korporaciji sporočilo odločitev deželne vlade, da korporacijsko premoženje ni občinsko ali kakšnega občinskega oddelka ali soseske, zato tudi odbor nima javnopravnega značaja, temveč je le organ zasebne družbe. Trenja med občinskim in korporacijskim odborom pa so se kljub temu nadaljevala še naprej, dokler tudi zakonsko ni bil urejen značaj takšnih skupnosti, kot je bila Meščanska korporacija. To je uredil Deželni zakon za Kranjsko o uredbi in razdelbi skupnih zemljišč z dne 26. oktobra 1887 in njegove spremembe 3. septembra 1894.

Glavno sporno vprašanje pri kamniškem meščanskem premoženju kot skupnem premoženju upravičenih meščanov je bila ureditev korporacijskih pravic, uživanja in uprave ter njegov odnos do mestne občine. Leta 1912 je bilo vprašanje Meščanske korporacije sproženo tudi v deželnem zboru. Deželna vlada je na predlog poslanca Lavrenčiča, tedanjega kamniškega dekana, proučila status Meščanske korporacije in prišla do zaključka, da gre za skupno posest po zakonu iz leta 1887 in, da ureditev pravnih odnosov spada v področje agrarnih oblasti. Na zahtevo več kot tretjine lastnikov hiš upravičenih korporaciiskega premoženja in pobudo dekana Lavrenčiča je deželna komisija za agrarne operacije leta 1913 uvedla postopek za ureditev uživalnih in gospodarskih pravic po omenjenih zakonih. Ministrska komisija za agrarne operacije s sedežem na Dunaju je tedaj odločila, da sporna zemljišča niso občinska last pač pa lastnina določenih posestnikov iz Kamnika. Prva svetovna vojna je ta postopek za nekaj časa prekinila. Ugotavljanje korporacijskih upravičencev kot agrarne skupnosti se je nadaljevalo v Kraljevini Jugoslaviji in postopek je bil zaključen z razsodbo pokrajinske komisije za agrarne operacije 1. 2.1922. Istega leta je komisar za agrarne operacije odobril začasni statut za upravo in uživanje skupnega premoženja, katerega je 1930 nadomestil definitivni statut z volilnim redom. Ugotovljeno je bilo, da so zemljišča skupna last vsakokratnih posestnikov po številkah označenih 194 kamniških hiš. Po registru deležnih pravic, ki ga je izdal komisar za agrarne operacije v Ljubljani dne 5. 4. 1934 je posest Meščanske korporacije obsegala 6005 ha, 46 a in 01 m2 zemljišč, od tega 3172 ha gozda. V tej obliki gospodarjenja so prišli do izraza interesi vsakega posameznega solastnika, splošni interes pa v toliko, da se ohrani za obsežni gozdni kompleks racionalnejše skupno gospodarstvo. Nadzorstvo po agrarnem komisarju je dalo tudi jamstvo za zaščito javnih interesov in preprečilo pretirano in neupravičeno izkoriščanje korporacijskega premoženja po posameznikih. Mestna občina je ostala izločena od vsakega vplivanja na gospodarstvo Meščanske korporacije.

Kljub temu, da je bil Meščanski korporaciji v bivši Jugoslaviji končno priznan status agrarne skupnosti, jo je leta 1919 prizadel zakon o agrarni reformi s tem, da seji odvzame 823,0031 ha pašnikov in planin za agrarne namene. Meščanska korporacija je temu ugovarjala. V spomenici okrožnemu agrarnemu uradu je pojasnjevala svoj poseben značaj. Korporacijsko premoženje naj bi bilo z združevanjem v skupnost dejansko že socializirano in namen agrarne reforme naj bi bil z njeno zadružno obliko lastnine že v celoti dosežen, zato ni razloga, da bi se med njeno posestjo izvajala agrarna reforma. Kljub temu pa je tedanja oblast hotela ustreči željam okoliških kmetov in je po izdaji zakona o likvidaciji agrarne reforme leta 1931 začela končni postopek za razlastitev planinskih pašnikov Zavrata, Košuta, Kamniško sedlo, Dol, Rzenik in Konjščica; za kar naj bi se korporaciji priznala odškodnina v znesku 89.953,35 din. Agrarni subjekt, za katerega korist se je izvajala ta razlastitev, je bila Planšarska zadruga v Stranjah, povsem prezrte pa so bile potrebe mestnih kmetov, čeprav so bili mnogi od njih živinorejci.

Razlastitvena odločba je kljub pritožbam postala pravnomočna in zoper njo v upravnem postopku ni bilo več nobenega pravnega sredstva. Meščanska korporacija se z novim stanjem in tako nizko odškodnino ni hotela sprijazniti, zato se je odločila za tožbo pred rednimi sodišči. Leta 1938 je vložila proti državi odškodninsko tožbo za razliko med priznano in dejansko vrednostjo zemljišč 850.432,65 din, trdeč, da ji je ta škoda nastala zaradi nezakonitega in nepravilnega postopanja ministrstva za kmetijstvo, istočasno pa je zoper Državni zaklad, bana in predsednika komisije za likvidacijo agrarne reforme vložila še sindikalno tožbo za odškodnino v znesku 678.000 dinarjev, kolikor je cenila vrednost lesa na razlaščenih parcelah. Meščanska korporacija je že v prvi tožbi s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28.1.1941 v celoti uspela, ker je bil agrarni zakup, izvršen po državi, na razlaščenih parcelah nezakonit in je bila zato razlastitev neupravičena.

Zaradi okupacije Slovenije po Nemčiji in Italiji 6. aprila 1941 se pravda ni več nadaljevala.

V letu 1940, pred drugo svetovno vojno, je bila proizvodnja in gospodarjenje na posesti Meščanske korporacije naslednje:

- posek mehkega lesa 3800 m3
- posek trdega lesa 5200 m3
- razrez lesa/hlodovine 6166 m3
- drva prodaja      8593 pr. m
- drva za apnenico 1097 pr. m
- apno     408 ton
- zaboji poraba lesa 1266 m3

Električni tok:
- poraba na žagi  8892 kWh
- zabojarna           4113 kWh
- razrez drv           2627 kWh
- oddan v omrežje 46369 kWh

paša živine (izvajan zakup):
- cca 100 gvž., 350 glav drobnice lov

obdelovanje njiv in zelnikov v Kamniku

najemnine od stavb v Kamniku


Meščanska korporacija je leta 1940 zaposlovala okrog 100 stalnih in okrog 100 sezonskih delavcev.

Z nemško okupacijo je bila 6. maja 1941 nad premoženjem Meščanske korporacije uvedena prisilna uprava in za njenega upravitelja postavljen nemški komisar. Zemljiškoknjižno je bila celotna posest prepisana na »Stadt Stein« in tako je ostalo do osvoboditve leta 1945. Občni zbor in gospodarski odbor sta prenehala delovati. Dne 20. 2. 1946 je bilo ponovno vzpostavljeno predvojno zemljiškoknjižno stanje, ko je bila celotna posest ponovno prepisana na Meščansko korporacijo.

Še hujšo in usodnejšo agrarno reformo nad posestjo Meščanske korporacije kot predvojna, je začela leta 1946 izvajati nova jugoslovanska in tudi slovenska oblast. Pod konstruktom, da je Meščanska korporacija agrarna skupnost nekmetijskega značaja in pravna oseba, ji je bila 5. novembra 1946 izdana odločba, s katero se brez odškodnine razlašča vsega premičnega in nepremičnega premoženja. Nad njenim premoženjem pa je bila že pred tem, v letu 1945, uvedena začasna uprava. Niti nihče od upravičencev niti gospodarski odbor ni imel več vstopa v poslovne prostore Meščanske korporacije niti ni smel nihče več uporabljati nepremičnin in inventarja. Tudi kmetje, živinorejci, niso smeli več pasti živine na bivših korporacijskih pašnikih. Zoper vse odločbe o začasni upravi in kasneje proti razlastitveni odločbi sta še vedno delujoča gospodarski in občni zbor Meščanske korporacije vložila pritožbe, ki pa so bile vse zavrnjene, ne glede na to, da je bilo med upravičenci še vedno 33 kmetov, razlastitev pa se je izvajala pod motivacijo, da gre za agrarno skupnost nekmetijskega značaja.

Drevesnica Kopišče 1930 - Korporacija Kamnik
Gozdna drevesnica meščanske korporacije leta 1930 na Kopiščih

Posestvo v Kamniški Bistrici je bilo po razlastitvi dodeljeno Gozdarski fakulteti v Ljubljani, ki je ustanovila podjetje Silva s sedežem na žagi v Stahovici. Sedaj je na tem mestu rudnik, oziroma predelava kalcita. Gozd je prešel v upravljanje Gozdnega gospodarstva Ljubljana, lov pa pod podjetje Kozorog. Upravno poslopje (sedanja občinska zgradba) in druge nepremičnine v Kamniku so ves čas služile občinski upravi in sodišču, mestna zemljišča pa urbanističnemu razvoju Kamnika, zlasti Žal.

Gospodarski odbor Meščanske korporacije v Kamniku se je po osvoboditvi sestal še štirikrat v letu 1945 ter štirikrat v letu 1946, občni zbor pa dvakrat v letu 1946. O teh sestankih so, razen dveh sej gospodarskega odbora, v celoti ohranjeni vsi zapisniki. S popolno razlastitvijo premoženja sta se gospodarski in občni zbor Meščanske korporacije prenehala sestajati, čeprav pravzaprav nista bila nikoli raz- puščena, niti Meščanska korporacija kot pravna oseba nikoli ni bila likvidirana.

Zadnji načelnik in predsednik Meščanske korporacije in njenega gospodarskega odbora je bil Ivan Benkovič, kmet in tesarski mojster iz Novega trga št. 24, ki je umrl lani (1989). V svoji zapuščini je ohranil večino arhiva Meščanske korporacije tik pred drugo svetovno vojno in po njej. poskrbel je za starejši "arhiv, da je bil opravljen popis vseh listin in dragocenih predmetov ob nemški okupaciji, ves ostali še ohranjeni arhiv pa je bil oddan v Državni arhiv Slovenije, kjer je shranjenih pet svežnjev. Ves ta arhiv je služil za raziskavi dr. Vlada Valenčiča Bistriški gozd in kamniški meščani, objavljenem v Kamniškem zborniku leta 1957 in dr. Boža Otorepca Privilegijska knjiga mesta Kamnika iz leta 1528, objavljenem v Kamniškem zborniku leta 1958. Obe razpravi izčrpno opisujeta celotno zgodovino mesta Kamnika in obenem Meščanske korporacije. Veliko podatkov za ta prispevek jc vzetih tudi iz upravnih in sodnih spisov ter omenjenih zapisnikov in drugih listin, ki sc še nahajajo pri pravnih naslednikih bivših solastnikov Meščanske korporacije.

ZAKLJUČEK Danes, praktično po petdesetih letih, se ponovno sprašujemo, ali je agrarna reforma, ki se je poldrugo stoletje v socialističnem duhu izvajala na posestvu Meščanske korporacije. dosegla svoj namen. Koliko je s tem mesto Kamnik pridobilo ali izgubilo? Z gotovostjo lahko trdimo danes, da smo se glede gospodarjenja s to posestjo po drugi svetovni vojni lahko zelo veliko naučili, zlasti pa spoznali, kako se ravna z zemljišči, če nimajo pravega lastnika in gospodarja...

Avtorica sestavka: Ivanka Novak, objavljeno v Kamniškem občanu št. 13, 14, 15 in 16/1990

Spodaj na sliki: korporacijska žaga v Stahovici leta 1934

Žaga v Stahovici 1934 Meščanska korporacija Kamnik

Kratek zgodovinski oris Meščanske korporacije Kamnik (Mekok)
Branko Novak © 2017 -